“Eno je omogočiti, drugo pa uresničiti. Odličen okvir, samo na papirju, ne bo dovolj.”

Evropska poslanka Irena Joveva je v razpravi o Instrumentu za okrevanje in odpornost, s pomočjo katerega se bodo članice EU spopadle z učinki in posledicami pandemije covida-19, poudarila pomen nacionalnih načrtov, ki jih (nekatere) države članice pripravljajo brez vključitve širše javnosti in brez jasne vizije.

Po mnenju poslanke Joveve smo lahko ponosni, da se danes z glasovanjem zaključujejo dolgotrajna prizadevanja za vzpostavitev zgodovinskega sklada za Obnovo in odpornost. Nedavno, manj kot leto dni nazaj, je bil takšen sklad s skupnim zadolževanjem Unije nepredstavljiv. Omogočil bo prepotrebno gospodarsko prenovo Evrope s poudarki na zeleni in digitalni preobrazbi in je najvišja oblika evropske solidarnosti in enotnosti, ki bo z novimi oblikami financiranja in mehanizmom vladavine prava dolgoročno spremenil ustroj Unije. Zakonodajni okvir je dopolnjen s programskimi prioritetami, pogojenostjo črpanja in zaščito pred korupcijo ter prilagojen ciljem Unije, ki jih je sedaj dejansko mogoče tudi doseči.

»Okvir je odličen, predvsem po zaslugi pogajalcev Evropskega parlamenta. A eno je omogočiti, drugo pa uresničiti. Zapleta se namreč drugje: pri izvedbi. Vse stoji ali pade na nacionalnih načrtih, ki jih seveda pripravljajo države članice. Je torej logično in prav, da v te načrte ne vključujejo širše javnosti? V načrte za porabo javnega denarja, ki naj bi bil namenjen prihodnjim generacijam? Mi si moramo prizadevati za hitro implementacijo novih lastnih virov in narediti ta sklad stalen, države pa morajo projekte izpeljati smotrno. Ne na pamet in ne brez jasne vizije. Tu morate pa v Komisiji res odločno prevzeti svojo vlogo, ker bo ključna izvedba v praksi. In odličen okvir, samo na papirju, pač ne bo dovolj,« je v svoji razpravi poudarila Joveva.

Arbitrarni projekti brez jasne vizije okolju prijazne, socialno pravične preobrazbe in prilagajanja gospodarstva novi industrijski realnosti za razvojni potencial družbe bi bili zamujena zgodovinska priložnost, države članice pa bi se lahko neenakomerno razvijale. Komisija mora zato v prihodnjih mesecih odločno prevzeti svojo vlogo, da države članice smotrno porabijo ta sredstva. Navsezadnje gre za dolg Evropske unije, ki ga bomo odplačevali do leta 2058. EU je s tem mehanizmom pokazala, da je mogoče doseči nepredstavljivo. Sedaj si moramo v EU prizadevati za hitro implementacijo novih lastnih virov in narediti ta sklad stalen, države članice pa morajo izpeljati projekte tako, kot je to zamišljeno.

Fotografija: Evropski parlament Slovenija