Na današnji dan pred natanko 30 leti

Na današnji dan pred natanko 30 leti sem bila… Stara natanko eno leto in deset mesecev. Ampak tri dni pred tem sem bila pa tudi jaz na volišču in glasovala ZA samostojno Slovenijo!

Prav zares. Posredno, a vendarle. Starši so me namreč vzeli s sabo in enega od njunih listkov (če očeta spomin ne vara, je bil njegov) sem oddala v škatlo. No, malo so mi menda morali pomagati pri tem. Učila sem se še samostojnosti. Tako kot, na nek način, od tistega dne dalje tudi Slovenija.

Moja Slovenija. Da, tudi moja je. Naša, skratka. Velikokrat kje preberem kaj v smislu “pa v kakšni državi mi to živimo”… Roko na srce, tudi samo sebe kdaj pa kdaj zalotim pri takšnem razmišljanju. Vendar je napačno. Država kot taka ni kriva za to, kar se dogaja.

In seveda tri desetletja nazaj nisem imela pojma, kaj se dogaja v moji domovini. Četudi so okoli mene govorili o razglasitvi rezultatov plebiscita (ker zagotovo so), me je kot otroka prav malo brigalo. Me pa zato z leti briga toliko bolj. Domoljubje ni sramotno. Sramotno je to, da si ga del politike prilašča, čeprav so ravno tisti, ki domoljubje dokazujejo s sovraštvom do “nenaših”, vse prej kot to. Tisti, ki meni oziroma komurkoli drugemu očitajo, na primer, poreklo. Drži, da moji starši nikoli niso pozabili na svojo preteklost, toda s tem ni nič narobe. Ker prav tako drži, da nikoli niso pozabili na svojo sedanjost. Še najpomembnejše pa je to, da predvsem nikoli niso pozabili na prihodnost – ne le svojo, temveč zlasti hčerkino.

Ta hčerka, s svojimi danes natanko 31 leti in desetimi meseci, vam zdaj ne namerava pametovati o tem, kako smo bili leta 1990 enotni, kako tega več nikoli ni bilo, vsaj ne v takih razsežnostih, kako tega najbrž nikoli več ne bo in kako bi to vendarle – vsaj v določenih situacijah – moralo biti. Seveda bi moralo biti, to je kristalno jasno vsem. Brez skrbi, da tudi tistim, ki se jim obrestuje vse, kar je nasprotno od enotnosti in ki so vedno tako pokroviteljsko, manipulativno “bistri” z izjavami, da so vedno za vse krivi vsi drugi. Tudi za neenotnost, kakopak. Interes po ne le ohranjanju, ampak poglabljanju delitev v slovenski družbi je za ta del politike prevelik. S takimi se ne bomo nikamor premaknili, kvečjemu samo še bolj nazadovali. Si res to želimo?

Takšni namreč od državljank, državljanov, pravzaprav od celega sveta pričakujejo, da bodo občudovali njihove zlasti spletne izlive in izpade, v resnici pa je vse to del problema in ne rešitev, ki se jih ljudje od njih – kot državnikov! – nadejajo. Zato… Ne bodite ravnodušni, brezbrižni, pišmevuhovski. Bodite radovedni, vedoželjni, zvedavi. Povejte svoje mnenje na dostojen način in hodite na volitve. Vem, naloga celotne politike je dokazati, da noben glas ni zaman, toda, verjemite… Slabša, ko je volilna udeležba in participacija ljudstva, slabši bodo zgledi v delu politike in posledično bo slabše v družbi. Da, še slabše. Si res to želimo?

Sama si želim, da bi prenehali imeti razloge za to, da nam sploh pride na misel – misel “pa v kakšni državi mi to živimo”. Ker ni težava ona.

Foto: Hiša Evropske unije