Ekološki kompromisi pri doseganju podnebne nevtralnosti v Sloveniji?

Evropska poslanka Irena Joveva je v sredo, 30. septembra 2020, virtualno gostila neformalno debato s strokovnjaki in predstavniki NVO glede strateškega načrta Slovenije oziroma potrebe ekološkega kompromisa za doseganje podnebne nevtralnosti. Poslanka je želela s pogovorom predvsem izpostaviti pomen dialoga, v prvi vrsti s stroko, in nujnost komuniciranja. Okoljska in podnebna kriza sta namreč nekaj, kar se tiče vseh nas, zato je prav, da zlasti odločevalci (s)poznamo različne plati in slišimo različna mnenja, saj bomo le tako lahko dosegli cilj: z uravnoteženimi kompromisi.

Poslanka je sogovornikom uvodoma pojasnila ključne aktualne zadeve, ki se sprejemajo na evropski ravni, pri čemer se je osredotočila zlasti na podnebni zakon, ki predvideva cilj evropske podnebne nevtralnosti do leta 2050. Joveva se zavzema za čim bolj ambiciozen, a še vedno realen vmesni cilj, in sicer cilj 60-odstotnega zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov do leta 2030 (v primerjavi z ravnmi iz leta 1990).

Pojasnila je, da bo precej sredstev iz evropskega proračuna, pa tudi vseh dodatnih “pokoronskih” finančnih mehanizmov, namenjenih področju okolja in narave. Po mnenju poslanke bi jih morali v večji meri zagotoviti za spremembo družbene paradigme, saj gre za edinstveno priložnost za Evropo. A eno je obstoj sredstev, drugo pa njihovo koriščenje: sama izvedba in poraba v praksi bo torej na državah članicah, ob čemer se zdi, da Slovenija nima splošne strategije razvoja. Ker pa je znano, da je del strategije Slovenije za dosego cilja podnebne nevtralnosti tudi umeščanje hidroelektrarn (HE) in vetrnih elektrarn (VE) v zavarovana območja Natura 2000, je poslanko Jovevo med drugim zanimalo, do kakšnega ekološkega kompromisa moramo – če moramo – priti.

Pripravljalec okoljske študije za Nacionalni energetski in podnebni načrt Slovenije (NEPN) Jurij Stritih je dejal, da je umeščanje novih projektov HE in VE v okolje ne le nepotrebno, ampak tudi degradirajoče za okolje, ob hkratnem nespoštovanju okoljske zakonodaje. Po njegovem mnenju je treba izpostaviti sončno energijo kot glavno alternativo, ki se je ne jemlje resno.

Kar nekaj sodelujočih je ob tem izpostavilo, da bi se sončne elektrarne lahko zelo učinkovito namestilo na strehe industrijskih zgradb, nakupovalnih centrov, parkirišč … Dr. Tomislav Tkalec (društvo Focus) je dodal, da bi v Sloveniji glede sončne energije šlo za več razpršenih projektov, ki znaten energetski učinek pokažejo šele kumulativno, kar lahko predstavlja investicijsko oviro.

Glede vetrnih elektrarn je Tomaž Mihelič iz DOPPS (Društvo za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije) sporočil, da te v večjem delu Slovenije sploh ne predstavljajo znatne grožnje pticam. Kritična so le nekatera slemena, kot posledica lege Slovenije v Evropskem prostoru med Dinaridi in Južnimi Alpami. Strinjal se je s Stritihom, da je pomembno zagotoviti študijo občutljivih območij, ki jih je v Sloveniji torej zelo malo, da bi se premišljeno umestilo vetrne elektrarne v okolje brez večjih negativnih učinkov na ptice, s tem pa tudi olajšalo postopke energetskim investitorjem.

Doc. dr. Boštjan Surina (Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem) pa je izpostavil problematiko zavajanj in dezinformacij s strani vlade in investitorjev, ki želijo HE in VE predstaviti javnosti in lokalnim prebivalcem v čim lepši luči, pri čemer pa so nekorektni. Senka Šifkovič Vrbica, okoljska pravnica, je medtem omenila, da je v primeru gradnje HE v zavarovanem območju potrebno zagotoviti izravnalne ukrepe, torej zagotoviti nadomestne habitate. Pri tem je dr. Urša Koce (DOPPS)  izpostavila projekt HE Brežice, ki je bil izpeljan na podlagi zagotavljanja izravnalnih ukrepov. Njihova študija stanja okolja in habitatov, ustvarjenih zaradi izravnalnih ukrepov, je namreč pokazala, da so bili ti ukrepi neučinkoviti. Damjan Vinko (magister bilogije, bivši član sveta NVO pri ministrstvu za okolje) pa je bil kritičen glede možnosti prevlade druge javne koristi nad javno koristjo ohranjanja narave, ki je po njegovih besedah glede na evropski pravni red lahko le izjema in nikakor ne pravilo.

Po mnenju udeležencev nam v Sloveniji nam najbolj manjka konkretna, dolgoročna strategija za prihodnost. Ključno je ugotoviti obstoj alternativ, ki so koristne za gospodarstvo, hkrati pa nimajo katastrofalnih učinkov na okolje in naravo. Prav tako so si bili enotni, da za doseganje podnebnih ciljev ni treba žrtvovati okoljskih ciljev, saj da lahko dosegamo oboje. Vsi so se strinjali tudi z mnenjem poslanke Joveve, da je poleg komunikacije ključna še transparentnost.

PreviousNext