👋! Nisem se vam oglasila kar nekaj časa, vem. A to ne pomeni, da nič ne delam(o). Kvečjemu nasprotno. Naj vam pojasnim…
Že več dni razmišljam, kaj naj napišem, kako naj napišem. Naj vam, kot še ena v nizu, razlagam na dolgo in široko, v kakšni situaciji smo trenutno, kaj moramo in česa ne smemo početi? Ne bom (več). Tistim, ki jim to do zdaj še ni postalo jasno, še z enim takšnim zapisom tako ali tako ne bi mogla dopovedati ničesar.
Če za začetek nekoliko odmislim dejstvo, da nam videosestanki in videokonference dela čisto nič ne olajšajo, le še bolj zapletejo vse skupaj… S tem, da smo (tisti, ki smo lahko oziroma moramo biti) doma, introvertiranka v meni pravzaprav nima nekih večjih težav. Še manj težav s tem imata pižamarka – in trenirkarka – v meni. 🤭 So pa te toliko hujše za altruistko v meni.
Verjamem, da bi vsak, ki lahko pomaga, moral pomagati. Prispevati en svoj del(ček), četudi najmanjšega v mozaiku. Vsi so enako častni. Na žalost prav tako verjamem, da vsak, ki lahko pomaga, ne pomaga. Tudi prav. Pač… Ni vsak človek Človek. Toda menim, da marsikdo niti človek ni, ker je izkoriščanje situacije – za dobiček, za pet minut slave, za oblast, zase – vse prej kot človeško.
Ne bom nikogar izrecno kritizirala. Ne bom nikogar izrecno hvalila. Naj se počne, kar je potrebno. Če kdo misli, da Evropska unija ne počne čisto nič, se moti. Jutri, 26. marca 2020, imamo izredno plenarno zasedanje, na katerem bomo lahko – prvič doslej – glasovali na daljavo. Sprejeli bomo potrebno zakonodajo za blažitev posledic krize. Na kratko: gre za 37 milijard kohezijskih sredstev, ki bodo v okviru naložbene pobude omogočene državam članicam za uporabo; za širitev področij uporabe sredstev Solidarnostnega sklada EU (za možnost uporabe sredstev za zaščito javnega zdravja); in za zaustavitev letov praznih letal (“ghost flights”), ki jih lahko povzroči kriza COVID-19.
Poleg tega svoje delajo odbori. V odboru za kulturo in izobraževanje, na primer, katerega polnopravna članica sem, naša politična skupina pripravlja več predlogov ukrepov. Če kdaj, potem sta kultura in izobraževanje ključna zdaj, ko so zaprti šole, kino dvorane, gledališča, odpovedani koncerti, dogodki… Popolnoma jasno je, da ukrepi, ki jih bomo potrjevali in sprejemali jutri, ne bodo dovolj in da so le prvi od mnogih, ki bodo – upam, da čimprej – sledili. V vmesnem času pa sama, če se izrazim prek zgoraj zapisanega, prispevam še kakšne dodatne del(čk)e v mozaik.
No… Razmišljala sem tudi o tem, koliko naj grem v podrobnosti glede tega. Po eni strani sem se spraševala, “ali si bodo mislili, da gre za samopromocijo, da počnem točno to, kar obsojam, torej izkoriščam situacijo”? Po drugi strani pa… Kdo naj bo zgled, če ne mi? Smo vsi politiki in političarke slabi? Ne. Bi morala biti tiho, ker jih je ogromno slabih? Ne bom.
Verjemite ali ne, najraje bi pomoči potrebnim pomagala ‘na terenu’. Tisti, ki me poznajo, to zelo dobro vejo. Žal mi določene okoliščine tega ne dopuščajo in ostajam doma, a kljub temu pomagam; ne le finančno, še kako drugače lajšam delo marsikaterim prostovoljcem, ki pa so na terenu. Ta hip ne bom dolgovezila in pojasnjevala čisto vsega, za to bodo še prišli trenutki, sem prepričana. Bodi zaenkrat dovolj.
Ostanite zdravi!!! Ostanite doma. (P)ostanite ljudje. ❤️
Leave a Reply
Want to join the discussion?Feel free to contribute!